Slano

Nada Holc

Kuharska knjiga »Dobra kuharica«

Material:
Papir
Opis:

Dobro ohranjena, trda vezava, naslovnica rjave barve, 544 strani.

Kuharska knjiga »Dobra kuharica«, avtorica Minka Vasičeva, založba L. Schwentner, Ljubljana 1903.

Velikost:
14 cm x 20,5 cm x 3 cm
Starost:
118 let
Način pridobitve:
Podedovano pred 40 leti od starih staršev.
Lastnik predmeta, starost in naslov:
Nada Holc
, 67,
Maribor
Datum izpolnitve:
9. 2. 2021
Zgodba:

Stara kuharska knjiga in spomin na posόlanko

 

Moje korenine segajo na podeželje, v majhen kraj pri Ljutomeru. A življenje nas pogosto odnese drugam in predmeti, s katerimi smo odraščali, se izgubijo ali izgubijo svojo vrednost. Pogosto jih zavržemo, prodamo ali podarimo. Vendar pa so izjeme – kot so knjige. Če bi jih vrgla v koš, bi me preplavila huda slaba vest. Ena knjiga mi je še posebej dragocena, z naslovom Dobra kuharica. Zbrala jo je Minka Vasičeva, založil pa L. Schwentner v Ljubljani davnega leta 1903. Ob pogledu nanjo vedno pomislim na posebno slano pogačo iz mojega otroštva, imenovano posόlanka, pa tudi posόlenka, ocvirkovka in postržjάča

 

Spomnim se stare mame, katere last je bila ta knjiga, in svoje mame, kako sta skupaj pripravljali posolanke. Na razvaljano kvašeno testo sta podevali kupčke domače zaseke z ocvirki (zabelo). Potem sta več okroglih pogač potisnili v ogreto krušno peč. Kmalu je po kuhinji omamno zadišalo in končno je nastopil trenutek, ko je stara mama zarezala v še toplo pogačo. Šele potem ko so se brbončice v ustih zaposlile, se je razvil božanski slan okus, ki je prevzel jedca z željo po več. Tiste hrustljave, zlato rumeno zapečene pogače, ki so dišale po ocvirkih, so bile najboljše, kar sem jih kdaj jedla! Sicer tudi postržjače, narejene iz ostankov testa za rženi kruh in prav tako obložene z ocvirki, niso nič zaostajale.

 

Posolanke smo jedli ob skupnih opravilih, ki so danes že pozabljena in za mlade skoraj nepredstavljiva. Med te običaje so sodila opravila, kot so česanje ali trganje kurjega in račjega perja, luščenje fižola, trenje orehov, česanje in preja ovčje volne ter izdelava šopic iz ržene slame za prekrivanje streh. Običajno so se ta dela opravljala v zimskih mesecih, ko so se v topli kmečki izbi zbrale predvsem ženske – domačinke, sosede in znanke. S seboj so prinesle perje, orehe, ovčjo volno in druge stvari za skupno delo.

 

Takrat je bilo vse pridelano doma, zato je tudi na mizi vedno pristalo domače. Pridnim delavkam so najpogosteje postregli s posolanko. Zaseka je bila precej slana, saj brez tega ne bi zdržala celo leto v tünki (leseni kadi), kjer je bilo vloženo tudi svinjsko meso. Zaradi posolanke so kmalu začutili žejo. Pili so jabolčnik, pripravljen iz starih sort jabolk, ali pa domače rdeče vino z brajde, najpogosteje iz jurke ali kvintona. Ponekod so ponudili tudi šmarnico, ki danes velja za varljivo vinsko sorto, saj hitro "obnori" človeka. Ko so se lica segrela, so se jeziki razvezali, in izmenjali so najnovejše vaške trače. Kmalu sta veselje, smeh in glasna pesem napolnila hišo. Tudi mi, takrat še otroci, smo smeli ostati pokonci in se veseliti. Delo se je pogosto zavleklo pozno v noč, preden so se ženske, z rdečimi lici in oprtane z vrečami in košarami, odpravile po zasneženih gazeh domov.

 

Tudi danes posolanke niso pozabljene. Čeprav se jim tisti, ki pazijo na kalorije, raje izognejo, jih drugi naravnost obožujejo – še posebej kot prilogo k enolončnicam in pivu. Knjiga Dobra kuharica je moja vez z otroštvom. Ko jo primem v roke, me vonj spominov ponese nazaj v babičino kuhinjo in obudi sladke spomine na ljudi, ki so mi bili pri srcu.

Nada Holc

Kuharska knjiga »Dobra kuharica«

Material:
Papir
Opis:

Dobro ohranjena, trda vezava, naslovnica rjave barve, 544 strani.

Kuharska knjiga »Dobra kuharica«, avtorica Minka Vasičeva, založba L. Schwentner, Ljubljana 1903.

Velikost:
14 cm x 20,5 cm x 3 cm
Starost:
118 let
Način pridobitve:
Podedovano pred 40 leti od starih staršev.
Lastnik predmeta, starost in naslov:
Nada Holc
, 67,
Maribor
Datum izpolnitve:
9. 2. 2021
Zgodba:

Stara kuharska knjiga in spomin na posόlanko

 

Moje korenine segajo na podeželje, v majhen kraj pri Ljutomeru. A življenje nas pogosto odnese drugam in predmeti, s katerimi smo odraščali, se izgubijo ali izgubijo svojo vrednost. Pogosto jih zavržemo, prodamo ali podarimo. Vendar pa so izjeme – kot so knjige. Če bi jih vrgla v koš, bi me preplavila huda slaba vest. Ena knjiga mi je še posebej dragocena, z naslovom Dobra kuharica. Zbrala jo je Minka Vasičeva, založil pa L. Schwentner v Ljubljani davnega leta 1903. Ob pogledu nanjo vedno pomislim na posebno slano pogačo iz mojega otroštva, imenovano posόlanka, pa tudi posόlenka, ocvirkovka in postržjάča

 

Spomnim se stare mame, katere last je bila ta knjiga, in svoje mame, kako sta skupaj pripravljali posolanke. Na razvaljano kvašeno testo sta podevali kupčke domače zaseke z ocvirki (zabelo). Potem sta več okroglih pogač potisnili v ogreto krušno peč. Kmalu je po kuhinji omamno zadišalo in končno je nastopil trenutek, ko je stara mama zarezala v še toplo pogačo. Šele potem ko so se brbončice v ustih zaposlile, se je razvil božanski slan okus, ki je prevzel jedca z željo po več. Tiste hrustljave, zlato rumeno zapečene pogače, ki so dišale po ocvirkih, so bile najboljše, kar sem jih kdaj jedla! Sicer tudi postržjače, narejene iz ostankov testa za rženi kruh in prav tako obložene z ocvirki, niso nič zaostajale.

 

Posolanke smo jedli ob skupnih opravilih, ki so danes že pozabljena in za mlade skoraj nepredstavljiva. Med te običaje so sodila opravila, kot so česanje ali trganje kurjega in račjega perja, luščenje fižola, trenje orehov, česanje in preja ovčje volne ter izdelava šopic iz ržene slame za prekrivanje streh. Običajno so se ta dela opravljala v zimskih mesecih, ko so se v topli kmečki izbi zbrale predvsem ženske – domačinke, sosede in znanke. S seboj so prinesle perje, orehe, ovčjo volno in druge stvari za skupno delo.

 

Takrat je bilo vse pridelano doma, zato je tudi na mizi vedno pristalo domače. Pridnim delavkam so najpogosteje postregli s posolanko. Zaseka je bila precej slana, saj brez tega ne bi zdržala celo leto v tünki (leseni kadi), kjer je bilo vloženo tudi svinjsko meso. Zaradi posolanke so kmalu začutili žejo. Pili so jabolčnik, pripravljen iz starih sort jabolk, ali pa domače rdeče vino z brajde, najpogosteje iz jurke ali kvintona. Ponekod so ponudili tudi šmarnico, ki danes velja za varljivo vinsko sorto, saj hitro "obnori" človeka. Ko so se lica segrela, so se jeziki razvezali, in izmenjali so najnovejše vaške trače. Kmalu sta veselje, smeh in glasna pesem napolnila hišo. Tudi mi, takrat še otroci, smo smeli ostati pokonci in se veseliti. Delo se je pogosto zavleklo pozno v noč, preden so se ženske, z rdečimi lici in oprtane z vrečami in košarami, odpravile po zasneženih gazeh domov.

 

Tudi danes posolanke niso pozabljene. Čeprav se jim tisti, ki pazijo na kalorije, raje izognejo, jih drugi naravnost obožujejo – še posebej kot prilogo k enolončnicam in pivu. Knjiga Dobra kuharica je moja vez z otroštvom. Ko jo primem v roke, me vonj spominov ponese nazaj v babičino kuhinjo in obudi sladke spomine na ljudi, ki so mi bili pri srcu.

Vabimo vas, da v Muzej okusov prikličete muze tako, da razmišljate o okusih v svojem življenju – pri mizi in stran od nje; in se spomnite trenutkov, ki jih povezujete z določenim okusom.

Barve

Okusi v korelaciji z barvami v sebi nosijo neko logiko bipolarnosti v smislu, da so polarizirani na nasprotja. Tako je sladko v korelaciji s slanim, kislo z grenkim in umami s kokumi.

 

dr. h. c. Vojko Pogačar, akademski slikar

Glasba

Najprej smo določili inštrumente: za »slano« kitaro (Astrid Kukovič), za »grenko« klavir (Sašo Vollmaier), za »kislo« harmoniko (Dominik Cvitanič), za »pekoče« violino (Andreja Klinc) in za »sladko« flavto (Asja Grauf). Melodije so nastajale spontano. »Grenke« improvizacije so nizke in legato, »slane« bolj odločne, artikulirane, »kisle« visoke in disonantne, »sladke« pa soglasne, počasne in mehke.

 

Asja Grauf, profesorica flavte

O MUZEJU OKUSOV

Pomembno poslanstvo sodobnih muzejev je povezovanje preteklosti s sodobnostjo, izvajanje novih pristopov za kultivacijo novih generacij in delovanje v prid kulture in družbe nasploh. Vabimo vas k branju osebnih zgodb ljudi, ki so prispevali svoje predmete za Muzej okusov, hkrati pa naj bo to povabilo, da pri projektu sodelujete tudi sami.