Placeholder to load Butler custom font family in templates.

Nada Holc

Kuharska knjiga »Dobra kuharica«

Slano

Material:
Papir
Opis:

Dobro ohranjena, trda vezava, naslovnica rjave barve, 544 strani.

Kuharska knjiga »Dobra kuharica«, avtorica Minka Vasičeva, založba L. Schwentner, Ljubljana 1903.

Velikost:
14 cm x 20,5 cm x 3 cm
Starost:
118 let
Način pridobitve:
Podedovano pred 40 leti od starih staršev.
Lastnik predmeta, starost in naslov:
Nada Holc
, 67,
Maribor
Datum izpolnitve:
9. 2. 2021
Zgodba:

Stara kuharska knjiga in spomin na posόlanko

 

Moje korenine segajo na podeželje, v majhen kraj pri Ljutomeru. A življenje nas pogosto odnese drugam in predmeti, s katerimi smo odraščali, se izgubijo ali izgubijo svojo vrednost. Pogosto jih zavržemo, prodamo ali podarimo. Vendar pa so izjeme – kot so knjige. Če bi jih vrgla v koš, bi me preplavila huda slaba vest. Ena knjiga mi je še posebej dragocena, z naslovom Dobra kuharica. Zbrala jo je Minka Vasičeva, založil pa L. Schwentner v Ljubljani davnega leta 1903. Ob pogledu nanjo vedno pomislim na posebno slano pogačo iz mojega otroštva, imenovano posόlanka, pa tudi posόlenka, ocvirkovka in postržjάča

 

Spomnim se stare mame, katere last je bila ta knjiga, in svoje mame, kako sta skupaj pripravljali posolanke. Na razvaljano kvašeno testo sta podevali kupčke domače zaseke z ocvirki (zabelo). Potem sta več okroglih pogač potisnili v ogreto krušno peč. Kmalu je po kuhinji omamno zadišalo in končno je nastopil trenutek, ko je stara mama zarezala v še toplo pogačo. Šele potem ko so se brbončice v ustih zaposlile, se je razvil božanski slan okus, ki je prevzel jedca z željo po več. Tiste hrustljave, zlato rumeno zapečene pogače, ki so dišale po ocvirkih, so bile najboljše, kar sem jih kdaj jedla! Sicer tudi postržjače, narejene iz ostankov testa za rženi kruh in prav tako obložene z ocvirki, niso nič zaostajale.

 

Posolanke smo jedli ob skupnih opravilih, ki so danes že pozabljena in za mlade skoraj nepredstavljiva. Med te običaje so sodila opravila, kot so česanje ali trganje kurjega in račjega perja, luščenje fižola, trenje orehov, česanje in preja ovčje volne ter izdelava šopic iz ržene slame za prekrivanje streh. Običajno so se ta dela opravljala v zimskih mesecih, ko so se v topli kmečki izbi zbrale predvsem ženske – domačinke, sosede in znanke. S seboj so prinesle perje, orehe, ovčjo volno in druge stvari za skupno delo.

 

Takrat je bilo vse pridelano doma, zato je tudi na mizi vedno pristalo domače. Pridnim delavkam so najpogosteje postregli s posolanko. Zaseka je bila precej slana, saj brez tega ne bi zdržala celo leto v tünki (leseni kadi), kjer je bilo vloženo tudi svinjsko meso. Zaradi posolanke so kmalu začutili žejo. Pili so jabolčnik, pripravljen iz starih sort jabolk, ali pa domače rdeče vino z brajde, najpogosteje iz jurke ali kvintona. Ponekod so ponudili tudi šmarnico, ki danes velja za varljivo vinsko sorto, saj hitro "obnori" človeka. Ko so se lica segrela, so se jeziki razvezali, in izmenjali so najnovejše vaške trače. Kmalu sta veselje, smeh in glasna pesem napolnila hišo. Tudi mi, takrat še otroci, smo smeli ostati pokonci in se veseliti. Delo se je pogosto zavleklo pozno v noč, preden so se ženske, z rdečimi lici in oprtane z vrečami in košarami, odpravile po zasneženih gazeh domov.

 

Tudi danes posolanke niso pozabljene. Čeprav se jim tisti, ki pazijo na kalorije, raje izognejo, jih drugi naravnost obožujejo – še posebej kot prilogo k enolončnicam in pivu. Knjiga Dobra kuharica je moja vez z otroštvom. Ko jo primem v roke, me vonj spominov ponese nazaj v babičino kuhinjo in obudi sladke spomine na ljudi, ki so mi bili pri srcu.

Barva

Okusi se v barvnih sistemih pojavljajo kot bipolarni koncepti, razdeljeni na nasprotja, kot so grenko-sladko, kislo-slano ter umami-kokumi. Sladki okus povezujemo z oranžno barvo, cian modra nas asociira s slanim okusom, zelena s kislim, magenta rdeča pa z grenkim. Zelene odtenke običajno povezujemo z rastjo, medtem ko rumena, oranžna in svetlo rdeča nakazujejo aktivnost. Po drugi strani temno rdeča, magenta in vijolična simbolizirajo pojemanje, pasivnost pa izražajo različni odtenki modre.

 

dr. h. c. Vojko Pogačar, akademski slikar

Glasba

Najprej smo izbrali glasbila, ki ponazarjajo različne okuse: za “slano” kitaro (Astrid Kukovič), za “grenko” klavir (Sašo Vollmaier), za “kislo” harmoniko (Dominik Cvitanič), za “pekoče” violino (Andreja Klinc) in za “sladko” flavto (Asja Grauf).

 

Melodije so nastajale spontano. Improvizacije “grenkih” melodij so bile nizke in legato, “slane” odločne in artikulirane, “kisle” visoke in disonantne, “sladke” pa soglasne, počasne in mehke.

 

Asja Grauf, profesorica flavte

Gib

Slano doživljam kot mešanico med vsemi okusi. V meni prebudi prijeten, sproščen, nenavaden občutek. S tem okusom povezujem dolge, poudarjene in nadzorovane gibe telesa. Grenko je okus, ki v meni prebudi zmedo, saj se moje telo z vsakim ugrizom odloča, ali ta okus odobrava ali ne. Z njim povezujem tekoče gibanje z raznimi poudarjenimi in pospešenimi gibi. Sladko lahko uživam več ur na dan. Telo se mi sprosti ob dolgotrajnem uživanju sladkosti, ki povzročijo prijeten občutek veselja. S sladkim povezujem počasne in lahkotne gibe. Kislo se običajno hitro konča. Vsak ugriz mi v telesu povzroči kratek šok, nato pa popolnoma izgine. S kislim okusom povezujem odsekane, hitre in nenadzorovane gibe. Pekoče je okus, ki običajno traja zelo dolgo. V meni vzbudi neprijeten občutek, ki se ga težko otresem. To so dolgi, močni gibi ter posamezni krajši, intenzivnejši, ki prikazujejo izmikanje in nelagodje.

 

Pina Batič, plesalka

O MUZEJU OKUSOV

Pomembna naloga sodobnih muzejev je povezovanje preteklosti s sedanjostjo, uvajanje inovativnih pristopov za vzgojo novih generacij in prispevanje h kulturnemu ter družbenemu razvoju.

 

Preberite osebne zgodbe posameznikov, ki so za Muzej okusov prispevali svoje predmete.

 

Obenem vas vabimo, da se tudi sami pridružite temu projektu in sodelujete s svojimi prispevki.