Škatla, polna rezin
Človek je v svojem bistvu velik radovednež. Kot otroci ne poznamo zavor in brez oklevanja raziskujemo skrite kotičke, odpiramo prepovedana vrata ali kukamo v dobro zaprte vrečke. Kasneje nas vzgoja nauči, da to ni primerno, a radovednost ostane – le naučimo se jo obvladovati.
Ker odrasli dobro razumemo moč radovednosti, jo lahko s svojimi dejanji tudi usmerjamo. Spomnim se babice, ki je po stanovanju namerno puščala različne škatle. Vnuki smo jih seveda z radovednostjo odpirali, prepričani, da babica tega ne opazi. V vsaki škatli se je skrivala kakšna drobna zanimivost, a ena med njimi je bila še posebej priljubljena – stala je na nizkem poličniku ob balkonskih vratih v kuhinji. Bila je preprosta, potiskana kovinska škatla, polna mehkih, puhastih rumenih rezin, ki smo jih z veseljem pospravili v želodčke, saj smo vedeli, da bo babica hitro spekla nove.
Ob babičinem vprašanju, kako to, da je škatla prazna, smo se pretvarjali, da nimamo pojma. Babica se je le nasmehnila, nas posedla za mizo in nam v lične emajlirane skodelice nalila dišeč lipov čaj. Sladkost tega preprostega peciva, poplaknjenega s čajem, je bila tisti čas nekaj najlepšega, kar nam je babica ponudila. A ni šlo le za okus peciva – babičine roke so dišale po njem in bile mehke kot biskvit, kar nas je še dodatno očaralo.
Kako se je to pecivo uradno imenovalo, sploh ni bilo pomembno. Mi smo mu vedno rekli rezine, saj jih je babica rezala kot kruh in nato še prečno narezala na manjše koščke. Čez nekaj let sva se z bratom teh rezin preobjedla, ko jih je po receptu babice začel peči tudi oče. Kljub temu smo ob vsakem obisku pri babici preverili, ali je škatla polna, in vedno smo pojedli vsaj en košček. Babica nas ni nikoli razočarala – škatla je bila vedno polna rezin.
