Placeholder to load Butler custom font family in templates.

Mirjana Koren

Potičnik

Sladko

Material:
Žgana glazirana glina
Opis:

Okrogla konusna posoda s sredinskim tulcem za kroženje toplega zraka.

Velikost:
Višina 12 cm, premer spodaj 21 cm, premer zgoraj 29 cm.
Starost:
47 let
Način pridobitve:
Nakup na stojnici na Grajskem trgu v Mariboru leta 1974.
Lastnik predmeta, starost in naslov:
Mirjana Koren
, 60,
Maribor
Datum izpolnitve:
20. 1. 2020
Zgodba:

Izhajam iz družine, v kateri je dobra hrana vrednota. O njej govorimo, izmenjujemo recepte in izkušnje, radi se pohvalimo, če nam kaj posebej dobro uspe, pa tudi ne skrivamo, ko skuhano ni najbolj okusno. V preteklosti so hrano pripravljale le ženske, kasneje pa so se jim pridružili tudi mladi moški, ki so našo družino povečevali.

 

Pecivo, ki se je na veliko peklo ob praznikih, je bilo vedno v domeni moje stare mame Marte Štangelj (roj. 1914, umrl. 2000), mame Mire Zatezalo (roj. 1936) in tašče Majde Koren (roj. 1934). Ob velikih praznikih so vse tri pekle tudi kraljico vseh sladic, potico. Čeprav pritajeno, so med seboj vedno tekmovale. Stara mama in tašča sta jo pekli v velikem pekaču, v katerega sta spravili tri ravne testene zvitke, ali v manjših pekačih, v katerega sta zložili le po enega. Mamina potica je bila vedno najboljša, a tudi najlepša, saj jo je pripravljala v okroglem potičniku.

 

Mnogo kasneje sem izvedela, da je bila potica popotna pogača. Mame so jih pripravljale fantom, ki so odhajali v vojsko, in dekletom, ki so odhajala služit. Da je bolje sedla v jerbas, je ravna potica dobila okroglo obliko. Okrogli potičnik je mama kupila leta 1974 na stojnici na Grajskem trgu v Mariboru. Takoj je bila deležna pomenljivih pogledov in pripomb stare mame, češ, da oblika ni prava (res se malo razlikuje od tradicionalnega slovenskega potičnika, v katerem se peče zaščitena slovenska potica), da so stene previsoke in predebele. A mama je od takrat pekla potico le v njem.

 

Peka njene potice je zahtevala priprave pravih sestavin, njihovo natančno merjenje, primerne posode, mlinček in možnar, ogreto kuhinjo ter prte, ki jih je vedno prala brez pralnih praškov, da testo ne bi dišalo nanje. S prti je pokrivala vzhajajoče testo in ga na njih razvaljala. Uporabljala je paličice, s katerimi je prebadala vzhajano surovo potico, da je dala prosto pot še zadnjim zračnim mehurčkom, ki bi se na vročini povečali in pokvarili izgled gotovih rezin. Z njimi je prebadala potico tudi kasneje, ko je šla peka h koncu, in z vonjem testa, ki se je ujelo na paličico, ugotavljala, kdaj je bila potica pečena. Predvsem pa je peka potice terjala veliko njene pozornosti in še več časa.

 

Pred približno desetimi leti sem se pod maminim nadzorom in z veliko treme lotila svoje prve potice. Proces je bil mučen, izdelek pa klavrn. Še sem poskušala, a s potico je bilo vedno kaj narobe. Leta 2018 smo v Pokrajinskem muzeju Maribor k razstavi "Debata o kuhinji - Kitchen Debate" pripravili spremljevalni program "Sladkarije gospe Darinke", ki sem se mu pridružila. Upokojena učiteljica slaščičarstva gospa Darinka Gostenčnik nas je že na prvem srečanju učila peči potico. Šolo moje mame in svoje izkušnje sem združila s številnimi Darinkinimi praktičnimi nasveti in uspeh ni mogel izostati.

 

Moja potica je sladka, saj taka mora biti, v družinsko kulinariko pa počasi, a vztrajno uvajam manj sladkano, saj želim, da jedci okusijo vse njene okuse, ne le sladkega. Da ostaja tudi tradicionalno lepa, pa mi je mama lani svoj potičnik podarila.

Barva

Okusi se v barvnih sistemih pojavljajo kot bipolarni koncepti, razdeljeni na nasprotja, kot so grenko-sladko, kislo-slano ter umami-kokumi. Sladki okus povezujemo z oranžno barvo, cian modra nas asociira s slanim okusom, zelena s kislim, magenta rdeča pa z grenkim. Zelene odtenke običajno povezujemo z rastjo, medtem ko rumena, oranžna in svetlo rdeča nakazujejo aktivnost. Po drugi strani temno rdeča, magenta in vijolična simbolizirajo pojemanje, pasivnost pa izražajo različni odtenki modre.

 

dr. h. c. Vojko Pogačar, akademski slikar

Glasba

Najprej smo izbrali glasbila, ki ponazarjajo različne okuse: za “slano” kitaro (Astrid Kukovič), za “grenko” klavir (Sašo Vollmaier), za “kislo” harmoniko (Dominik Cvitanič), za “pekoče” violino (Andreja Klinc) in za “sladko” flavto (Asja Grauf).

 

Melodije so nastajale spontano. Improvizacije “grenkih” melodij so bile nizke in legato, “slane” odločne in artikulirane, “kisle” visoke in disonantne, “sladke” pa soglasne, počasne in mehke.

 

Asja Grauf, profesorica flavte

Gib

Slano doživljam kot mešanico med vsemi okusi. V meni prebudi prijeten, sproščen, nenavaden občutek. S tem okusom povezujem dolge, poudarjene in nadzorovane gibe telesa. Grenko je okus, ki v meni prebudi zmedo, saj se moje telo z vsakim ugrizom odloča, ali ta okus odobrava ali ne. Z njim povezujem tekoče gibanje z raznimi poudarjenimi in pospešenimi gibi. Sladko lahko uživam več ur na dan. Telo se mi sprosti ob dolgotrajnem uživanju sladkosti, ki povzročijo prijeten občutek veselja. S sladkim povezujem počasne in lahkotne gibe. Kislo se običajno hitro konča. Vsak ugriz mi v telesu povzroči kratek šok, nato pa popolnoma izgine. S kislim okusom povezujem odsekane, hitre in nenadzorovane gibe. Pekoče je okus, ki običajno traja zelo dolgo. V meni vzbudi neprijeten občutek, ki se ga težko otresem. To so dolgi, močni gibi ter posamezni krajši, intenzivnejši, ki prikazujejo izmikanje in nelagodje.

 

Pina Batič, plesalka

O MUZEJU OKUSOV

Pomembna naloga sodobnih muzejev je povezovanje preteklosti s sedanjostjo, uvajanje inovativnih pristopov za vzgojo novih generacij in prispevanje h kulturnemu ter družbenemu razvoju.

 

Preberite osebne zgodbe posameznikov, ki so za Muzej okusov prispevali svoje predmete.

 

Obenem vas vabimo, da se tudi sami pridružite temu projektu in sodelujete s svojimi prispevki.